Na izletu na Bavarskem
Rana ura je zlata ura in res je tako!. Ob 3. Uri zjutraj smo se poslovili od še spečega Kopra, se dokaj dobro namestili na sedeže v avtobusu in, ker je bila zunaj še trda noč, smo malo zadremali. V zgodnjem jutru smo bili že v Münchnu.
Mesto München je bogato mesto in tudi mesto zelo bogatih družin. To vidiš na vsakem koraku, bogate stare in nove stavbe, povsod je čisto in vse je na svojem mestu. Iz avtobusa si ogledujemo širše mestno jedro. Tu so ogromne površine mestnih parkov s kipi, spomeniki, obeliski, vse to se kopa v morju zelenja. V ožjem mestnem jedru si ogledamo staro kraljevo varilnico piva, mestno tržnico, staro in novo mestno hišo, cerkev Marije device in cerkev sv. Mihaela. Tu je pokopan Ludvik II., bavarski kralj (rojen 25. Avgusta 1845, umrl 13. Junija 1886), z vso svojo družino in sorodniki, vsak v svoji bronasti krsti. Velika krsta (kralj je bil zelo velik) in nagrobni spomenik Ludvika II. Sta nekaj posebnega, kovana iz brona in okrašena z umetniškimi okraski. V tej krsti mirno spi in sanja šele 41-letni kralj. Tu se zaveš svoje minljivosti in k njegovim gradovom nas vodi pot.
Ker so dnevi oktoberfesta, seveda ne gremo mimo, da ga ne bi obiskali. Tu je nepopisna gneča ljudi, stojnic, šotorov in tudi stranišč. Brhka dekleta in vitki mladeniči, oblečeni v njihove tradicionalne noše, dajejo vsemu poseben čar. Tudi starejši Bavarci pri tem ne zaostajajo, sem so prišli, da počastijo praznik piva. Letos je festival obiskalo: 6,4 milijona ljudi, popili so 6,7 mio. litrov piva, spekli so 573 volov (podatek je z interneta), za drugo še ni podatkov.
Kar dobro utrujeno smo noč prespali v motelu zunaj mesta. Naslednja dva dneva sta bila namenjena gradovom. Prvi grad je Neuschwanstein, do njega vozijo avtobusi in kočije, peš posebno starejšim ne priporočam. Grad je sezidan na visokih, strmih skalah, visoko nad jezerom Alpsee, obdan z masivom gora. To je vitek grad s koničastimi stolpi in nadzidki, predstavlja iz kamna izklesane sanje. V palaciju gradu si ogledamo kar pet etaž (stopnic ni bilo konca), dvoran, soban, slik, lestencev, marmorja, pozlat, kipov, porcelana in še in še … Ludvik II. Je bil prijatelj in mecen skladatelju Richardu Wagnerju in ta ga je dobro izkoriščal. Skozi grajsko kuhinjo, ki je popolnoma ohranjena, smo prišli iz gradu.
Popoldan smo si v Ettalu ogledali benediktinski samostan z lepo cerkvijo v sredini. Samostan še vedno služi prvotnemu namenu. Sledil je še ogled tipične nemške vasice s fasadnimi ornamenti in poslikavami. Ta večer smo prespali v vasi z lepimi kmečkimi hišami, kjer so nam zjutraj pripravili bogat zajtrk.
Tretji dan smo obiskali grad Linderhof. Prvotno je bila to lovska koča očeta Maksimiljana II., ki jo je Ludvik II. Dal prezidati v kraljevsko hišo, ki mu je služila za zasebno pribežališče. Utrujen od zunanjega sveta je tu v samoti in razkošju živel svoje sanje. Pred glavno fasado so vrtovi in terase z bazenčki in fontanami, za vilo prav tako ,tu je še kaskada, kjer se preko 30 marmornatih stopnic preliva voda v bazen, ki napaja Neptunovo skupino.
Zadnji grad je Herrenchiemsee. Z avtobusom se pripeljemo do jezera Chiemsee in z ladjico do otoka, kjer stoji grad. Do njega se odpeljemo kar s kočijo. Ta grad je zadnji, največji in najdražji izmed vseh gradov. Je kopija versajskega gradu in ga v marsičem celo prekaša. Ludvik II.je oboževal Sončnega kralja Ludvika XIV. To nam povedo slike in kipi tega kralja, ki jih ni malo. Največji kristalni lestenec v gradu tehta kar 650 kilogramov. Delo mojstrov, ki so vse to ustvarili, je nepopisno, prav tako bogastvo vsega presega razum. Skozi vse sobe prispemo v »zrcalne dvorane«. Tu je 2000 sveč, 33 lestencev, 44 kandelabrov, veliko zrcal, da se vse sveti in žari. Je to res? Res je! V tem gradu je Ludvik II. Preživel le devet dni. Ludvikova tragična smrt v jezeru zraven Münchna še po 127 letih ni dobila epiloga, kaj se je zgodilo. Jim pa pridno polni proračun, saj se je gradnja teh gradov že davno izplačala.
Zahvaljujemo se vsem, ki ste se nam pridružili na tej poti. Hvala voznikoma, ki sta nas srečno pripeljala domov, vodiču Dejanu Lovšinu za izčrpno in dobro vodenje in članom društva Šavrini in Šavrinke iz Gračišča za njihovo prijaznost in prisrčnost. Hvala našemu predsedniku kluba Antonu Sagadinu, ki kljub svojim obveznostim poskrbi za upokojence in jih ne pušča same.
V poznih večernih urah smo se polni vtisov vračali v naš lepi Koper, naši realnosti naproti.
Prispevek: Ana Primožič
Foto: Vesna Bačič
.JPG)