IZLET V TRŽIČ (MONFALCONE) IN V VAS KRIŽ

 IZLET ČLANOV KLUBA UPOKOJENIH DELAVCEV LUKE KOPER
V soboto, 7. decembra v sončnem jutru, ki je obetalo lep sončen dan, smo se  upokojenci Luke zbrali izpred Luke na izlet v Tržič (Monfalcone) in vasico Križ nad tržaškim zalivom.
 

Ko smo vstopili v avtobus nas je pozdravila vodnička izleta profesorca geografije go. Ljuba Medak. Njeno vodenje po izletu je bilo za nas posebno doživetje, kaj vse smo novega, zanimivega in poučnega izvedeli v tako kratkem času je težko povedati. Gospa profesorca hvala vam za vse s čimer ste nas ta dan obogateli.

Po kratkem postanku nad Devinom s pogledom na devinski grad smo se odpeljali v Tržič na ogled ladjedelnice, vodenje po ladjedelnici je prevzel g. Giulio. Ladjedelnica deluje že od leta 1907. Ladjedelnico sta ustanovila brata Kozulić iz Malega Lošinja. Po uničenju v I. in II. svetovni vojni je ladjedelnico obnovila družina Kozulič, sedaj pa je lastnik družba Fincantieri, ena najpomembnejših in najkarakterističnih v tej verigi gospodarstva na svetu. Tu so izdelali več kot 7.000 ladij, podmornic, letal za vojaško in civilno uporabo ter največjih potniških ladij (križark). Ob ogledu ladjedelnice smo spoznali, kako so že v zgodnjih letih njenega delovanja poskrbeli za zaposlene, jih motivirali k pripadnosti in doseganju kakovostnih rezultatov z izgradnjo hiš, stanovanj, infrastrukture,  športno rekreativnih objektov v neposredni bližini ladjedelnice. Impozanten je bil ogled proizvodnje potniških ladij; v času obiska so izdelovali tri ladje, ki jih prilagajajo potrebam in željam kupcem.  Ladja Mein Schiff, ki bo izplula v januarju 2025, je v celoti prilagojena nemškim in avstrijskim potnikom.

Obiskali smo tudi muzej ladjedelništva. Po muzeju nas vodil g. Mateo. MuCa (museo della cantieristica), s katerim se ladjedelnica vsebinsko povezuje. Razstava v muzeju je pravo potovanje skozi izredno zanimivo zgodovino ladjedelništva v Tržiču od samega začetka do današnjega obdobja. Za vse izdelane ladje v ladjedelnici hranijo tudi makete ladij. Oba vodiča g. Giulio in g. Mateo sta vodenje opravila strokovno in zanimivo.

V Nabrežini smo si ogledali kamnolome, ki so s kamnitimi bloki oskrbovali celotno Sredozemlje, po izgradnji avstroogrske »južne železnice« pa tudi države jugovzhodne Evrope. 

Slovensko ribištvo smo spoznali v Križu. Po vasici in muzeju ribištva nas je popeljal Franko Košuta, ustanovitelj in predsednik Ribiškega muzeja Tržaškega primorja. Spoznali smo tehnike, opremo in plovila slovenskih ribičev, ki so jih uporabljali skozi stoletja za ribolov, predvsem tun, ki je bil za prebivalce vasi najpomembnejši. Gospod Franko Košuta je prava eciklopedija, s svojim znanjem in razlago nas je več kot očaral, gospod Franko čestitke in hvala vam za prisračno razlago.  

Po prijetno doživetem dnevu smo se polni pozitivnih vtisov v večernih urah odpeljali proti domu.

Prispevek: Boris Kranjac - Foto: Zdenko Bombek, Milan Vatovec in Taljub Lapajne
SLIKE SI OGLEJTE TU

IZLET V TRŽIČ IN KRIŽ

                                                          S P O Š T O V A N I !

                                           KLUB UPOKOJENIH DELAVCEV LUKE KOPER  vas vabi na

                                           DECEMBRSKO EKSKURZIJO OZ. IZLET V TRŽIČ IN KRIŽ
                                   
ki bo v SOBOTO, 7. DECEMBRA 2024 z odhodom ob 8. uri izpred Luke.

Ogledali si bomo ladjedelnico v Tržiču (Monfalcone), kjer izdelujejo največje potniške ladje že od leta 1907. Ustanovila sta jo brata Kozulić iz Malega Lošinja, sedaj pa je lastnik družba Fincantieri, ena najpomembnejših in najkarakterističnih v tej verigi gospodarstva na svetu – tu so zgradili več kot 7.000 ladij, podmornic, letal … za vojaško in civilno uporabo.

Obiščemo tudi bližnji muzej MuCa (museo della cantieristica), s katerim se ladjedelnica vsebinsko povezuje, Razstava je pravo potovanje skozi izredno zanimivo zgodovino ladjadelništva v Tržiču od samega začetka.

Slovensko ribištvo bomo spoznali v naselju Križ nad Tržaškim zalivom. Po kraju in muzeju ribištva nas bo popeljal prav Franko Cossuta (Košuta), predsednik Ribiškega muzeja Tržaškega primorja.

Sledi zgodnja večerja, vmes pa kava in odvisno od vremena še kaj … (za lačne priporočamo, da prinesejo sendvič oz. manjšo malico s seboj). Povratek je predviden okoli 19.30 ure.

Polna cena izleta znaša 48,00 € in zajema prevoz, vstopnine, vodenja in večerjo. Klub upokojenih delavcev Luke Koper krije stroške večerje, tako da je cena za člane 33,00 €, za morebitne spremljevalce pa 48,00 €. Prosim, če se prijavite najkasneje do  srede, 13. novembra oz. zapolnitve kapacitet, in sicer vsako sredo med 10. in 12. uro. Če prijav ne bo dovolj, izleta ne bomo izvedli. Ob prijavi je potrebno poravnati tudi ceno izleta. Za dodatne informacije vam je na voljo Anica – tel. 040 792 363, v času uradnih ur tudi na 05 6656 544. 

VESELIMO SE NAŠEGA SKUPNEGA DRUŽENJA.                                                          Predsednik kluba
                                                                                                               Branko Matič, l.r

ZAHVALA - OBISK LUKE KOPER

Zahvala

KOPRSKI HAMBURG

Po odlično vodenem ogledu našega pristanišča

Dolgo sem čakala! Neverjetno dolgo! Minila so vsa aktivna leta in še nekaj upokojenskih zraven, ko sem vendarle  vstopila v koprsko pristanišče! Z veseljem sem sprejela povabilo prijateljev Društva upokojencev Semedela in se brez posebnih pričakovanj pridružila skupini na obisku…Kako zelo sem se zmotila! Sobota. 20. aprila letos se bo za vedno zapisala v mojo spominsko knjigo izjemno lepih, zanimivih in poučnih doživetij!

Začelo se je že slabo uro pred dogovorjenim zborom na pristaniškem vhodu. Prijazen glas nepoznanega varnostnika mi je s pozdravom in  dvigom zapornice napovedal lep dan! S krepkim stiskom roke mi je takoj zatem dobrodošlico izrekel gospod  Branko Matič in mi s hitro pripovedjo o svoji predanosti in enakem ravnanju številnih delavcev pri gradnji tega edinega slovenskega pomorskega okna v svet o pristanišču  posredoval  več zgodovine, kot bi  je v enakem času lahko prebrala v strokovni knjigi. Češnjo na vodnikovi tortici pa je med vožnjo iz terminala v terminal dodajal gospod  Viktor  Udovič. Malokrat ima človek, četudi svetovna popotnica, kot sem sama, priložnost slišati toliko podatkov, kot  jih je iz rokava stresal vedno zanimivi in mestoma hudomušni gospod Udovič. Ob njegovi živi enciklopediji sem obžalovala le dejstvo, da pri sebi nisem imela papirja in svinčnika, kamor bi zapisovala vse številke, odstotke, tone in metre, pa še stopinje temperature, naklona, barve in odtenke in še marsikaj… Vodnikov spomin je res živ in neskončen. Iz srca hvala za vse slišano!

Na vsakem metru prevožene poti po pristanišču sem spoznavala izjemno organiziranost tega ogromnega podjetja. Vsak terminal zase zaokroža svojo dejavnost in se smiselno navezuje na sosednjega. Opazovala sem neverjetne dimenzije nekaterih  predelov, razsutega tovora, na primer. Pa luškega prostora s stolpi zabojnikov različnih velikosti in barv. Poseben vtis so mi oblikovale neskončne vrste avtomobilov, ki so na sobotnem soncu čakali na pot kdo ve kam in zakaj?! 

Če bi mogla, bi se nemudoma odpovedala  le enemu terminalu in  takoj ustavila le  eno dejavnost- pretovoru živine! Umikala sem pogled s tovornjakov, v katerem so, po mojih občutkih, trpele žive  živali. Hudo mi je bilo videti govedo, ki je za ograjo stopalo proti ladji v gotovo smrt…

Priznati pa moram, da sem z zadovoljstvom  opazovala red in čistočo kamorkoli je seglo oko. Nikjer ni bilo odvečnega papirja, prav tako ne odsluženih plastenk in smeti. Kot bi nevidna roka pred našim prihodom skrbno pometla in pobrisala prah! Pa še oljke uspevajo na urejeni zelenici! Koliko pristanišč v soseščini in v svetu se lahko primerja z zunanjo podobo koprske luke ? 

 V vseh 40-ih novinarskih letih sem le enkrat vstopila v prostore pristaniške uprave zaradi snemanja pogovora s tedanjim direktorjem oz. predsednikom gospodom Brunom Koreličem. Bolj domača sem bila v sosednjem, tržaškem pristanišču, kjer nisem skoparila z večnim vprašanjem o sodelovanju namesto tekmovalnosti  s koprskimi sosedi. V lepem spominu mi ostaja tudi profesionalno sodelovanje z gospodom Pavlom Krumenakerjem, ki bi s svojo delavnostjo in strokovnostjo zagotovo le  obogatil delovanje sedmega pomola v Trstu.

Ob zadovoljstvu  po ogledu našega, še vedno edinega pomorskega okna v svet, in iskreni zahvali vsem, ki so mi to omogočili, končujem z nekdanjimi Titovimi besedami, navajam: »Koper še ni Hamburg, a nekoč bo!« Ocenjujem, da je Koper že dosegel in celo presegel Hamburg! Morda ne po obsegu pretovora, po organiziranosti, urejenosti in čistoči pa zagotovo! In, kar ni zanemarljivo, po srčni pripadnosti in ponosu njegovih graditeljev, delavcev! 

                                                                                  KLIKNI NA SLIKO

Prispevek: Mirjam Muženič, Koper 2.5.2024

Slike si oglejte tu   - foto: Zdenka Petek