četrtek, 19. junij 2014

Upokojenci na izletu v ZAGREBU IN MOSLAVINI


V zgodnjem petkovem jutru, piše se 30. maj, je nebo oblačno in ne obeta nič dobrega. Po osmih mesecih smo veseli ponovnega snidenja s starimi in novimi znanci. Potovanje nas sprošča, saj v družbi kar pozabiš na kozice, lonce in še na kaj drugega. Na krajšem postanku se nam pridruži vodička Erika.



Neverjetno, kako hitro smo prispeli v Zagreb. Dež, ki nam je celo pot grozil, je prenehal, bilo je oblačno, kar nam je prijalo, da nam ni bilo vroče. Z avtobusom si ogledamo Dolni grad z novimi stavbami, ki spominjajo na Dunaj, Prago … Mesto je doživelo najhitrejši razvoj v drugi polovici 19. stoletja. Že v 17. stoletju so ustanovili univerzo z 28 fakultetami in tremi akademijami. Tu je živel tudi bodoči madžarski kralj Bela IV. Danes se mesto razteza na 641 km2, s primestnimi naselji ima milijon prebivalcev, ima 22 tramvajskih prog, dolgih več kot 120 km. Zagreb ni bil stalno glavno mesto Hrvaške, pred njim je bil 250 let Varaždin. Zagreb ima ogromno zelenja in parkov, kjer se ljudje srečujejo, sprehajajo in družijo. Prvotno sta bili tu dve mesti, Kaptol in Gradac, ki se kasneje združita v eno. Mesto se je intenzivno razvijalo po ravninskem delu proti reki Savi, nad katero pa sedaj niso preveč navdušeni, saj jim s poplavami povzroča velike probleme.
Vodička po mestu je Semedelčanka z lepim primorskim naglasom. Na Kaptolu si ogledamo znano katedralo Marijinega vnebovzetja. Po potresu leta 1880 jo je obnovil nemški arhitekt Hermann Bolle´, pri obnovi so mu pomagali arhitekti iz vse Evrope. Potresni Zagreb so obnovili v lepo srednjeevropsko mesto. V katedrali je pokopan kardinal in nadškof Alojzij Stepinac.













Iz Kaptola se spustimo v Dolni grad na glavni zagrebški trg Trg bana Jelačića. Josip Jelačić se je rodil leta 1801 v Novem Sadu. V zgodovino se je vpisal kot velik borec za hrvaški narod. V Budimpešti je od vlade zahteval enakopravnost hrvaškega naroda z madžarskim. Znan je tudi po tem, da je na povabilo cesarja Franca Jožefa I. leta 1848 zatrl avstrijsko revolucijo na Dunaju in leto pozneje v Budimpešti. 
Peš se po glavni mestni ulici Ilici vzpnemo do vzpenjače, ki pelje na Gornji grad. Od zunaj vidimo Sabor, Banske dvore in cerkev Sv. Marka. Na njeni strehi sta dva grba, levi je grb Hrvaške, Dalmacije in Posavine, desni je grb Zagreba. Cerkev izvira iz 13. stoletja in je bila po potresu obnovljena. V njej so umetnine Ivana Meštrovića. Pot nadaljujemo skozi Kamenita vrata. Tu je stala cerkev, ki je v celoti pogorela, na zidu je ostala samo Marijina podoba, zdaj je tu dobro zavarovan oltar. 













Žal se tudi v Zagrebu pozna recesija, to vidimo na tržnici, kjer kupcev skoraj ni. Z luknjo v želodcu hitimo na Kaptol, kjer nas čaka avtobus. Na prijaznem kmečkem turizmu v vasi Šumečani v Moslavini nas pričakajo z dobrodošlico in tipično moslavačko glasbeno skupino. Pogostijo nas z bogatim kosilom, raznimi vrstami mesa, prikuh in zelenjave. Tu se dodobra najemo, saj si je lahko vsak vzel, kolikor je hotel. Po obedu si ogledamo njihovo vinsko klet in etnološki muzej. Posestvo se razprostira na 7 ha zemlje, obdano je z njivami, sadovnjaki in vinogradi. Gojijo tudi živali, pa saj jih je pri nas tudi »dovolj«. 













Sledi »žurka« z mešanimi hrvaško-dalmatinskimi pesmimi. Pesem Prijatelji naši stari zbudi nostalgijo po tistih lepih starih časih, ko smo živeli brez strahu, da ne bi pozabili zakleniti hišnih vrat, ko gremo na vrt po peteršilj! Še vedno nas veže tista vez, ki se verjetno ne bo nikoli pretrgala. 











Zahvaljujemo se vodičkama Eriki in vodički iz Semedele, ki je prav panično skrbela, da ne bi koga povozil tramvaj, in šoferjema, ki sta nas srečno pripeljala domov. Hvala Antonu Sagadinu, ki skrbi za svoje varovance, da vsake toliko skočijo iz svojega vsakdana. Sama pa želim, da bi te besede lahko še velikokrat povedala in napisala.

Prispevek: Ana Primožič
Foto: Nada Spasojevič
Več slik si lahko ogledate - albumi slik - facebook - Albumi

Ni komentarjev:

Objava komentarja